Odkar sem 22.08.1975 debitiral v Brežiški porodnišnici, neprenehoma nastopam. Vsaka vloga, v kateri sem se preizkusil, me je tako zasvojila, da pri njej vztrajam še danes. Če je to blagoslov ali prekletstvo, si nisem na jasnem, vendar se od nobene strasti nočem posloviti. So moje življenje, ki ga ljubim.

Sicer pa ... nisem prepričan v to, kar vem, bolj verjamem v to, kar zmorem, vendar nikakor ne dvomim v to, kar čutim.
Ker me tega ni sram povedati na glas, sem glasbenik.

Rojen 22.08.1975 v Brežicah kot bratec osem let starejše sestre, kateri sem zagrenil otroštvo in puberteto. V istem kraju sem delal sive lase učiteljem in staršem.

Potepanje po vasi sem pri desetih letih zamenjal za trening karateja. Takrat sem se naučil tudi prvih plesnih korakov, zaigral na odrskih deskah in začel obiskovati glasbeno šolo iz harmonike.

Karate treniram še danes. Sem trener in mojster karateja, kar pomeni, da imam črni pas (III.DAN) in spomine na mladinsko reprezentanco. Kljub temu, da me je poškodba glave leta 1995 za sedem let oddaljila od tekmovanj, svojo energijo pa sem preusmeril v glasbo, sem zmogel moči in se leta 2003 vrnil na tatamije. Leta 2004 sem na svetovnem prvenstvu v Shito-ryu karateju v Parizu osvojil 3. mesto v borbah, leto kasneje pa na sem si na istem tekmovanju, ki je potekalo v Glasgowu na škotskem, v srednji kategoriji priboril naslov svetovnega prvaka v borbah.

Na kitari sem samouk, moj največji učitelj je bil radio, kilometrino nastopanja pa sem sprva nabiral na srednješolskih ekskurzijah in žurkah. 1991. leta me povabijo v prvo skupino, imenovano "TAJFUN". Na sedemčlansko zasedbo, s katero smo poskušali igrati country ter evergreen popevke, me vežejo lepi spomini. Služenje vojaškega roka, fakulteta in "srčne" težave pa 1995 botrujejo k razpadu skupine.

Svojo željo po zabavanju ljudi sem uresničeval z nastopi po lokalih in privatnih zabavah. Pri tem mi je včasih pomagal Feđa Marković, s katerim sva kot nadobudna študenta prava 1996 ustanovila skupino "TUMEAVGUSTI" (v prevodu - dvorski norčki). Za bas kitaro je zopet poprijel Bojan Hotko, nekje na polovici

poti smo izgubili klaviaturista Petra Kovačiča, v petih letih delovanja pa sta se za bobni zvrstila Tomaž Pirc in Robert Fuks. Naš trud smo okronali z enajstimi avtorskimi skladbami, posnetimi v domačem studiu VOX.

Vsak konec pomeni nov začetek, zraven tega pa je življenje polno drobnih naključij, katerim sprva ne moreš predvideti vpliva in razsežnosti. Tudi sam si še nisem na jasnem, kateri moment je tisti odločilni, ki me tako prižema na glasbo. Je to slika iz otroštva, kjer kot triletni otrok stojim na odru s kitaro vzštric z

ansamblom in cvetim? Sem morda uvidel, da s kitaro okoli vratu uspešneje trkaš na ženska srca? Najbrž gre za splet okoliščin in moj namen ni, da bi se sedaj na tem mestu spuščal v poglobljeno analizo samega sebe. So pa neizbrisna dejstva, da v glasbi neizmerno uživam, da sem po naključju leta 1992 postal srečen

lastnik redkega kitarskega ojačevalca VOX AC-30 in sem zaradi tega zdaj strastni zbiratelj stare glasbene opreme in nenazadnje, da sem tudi na MARIBORSKEM FESTIVALU LENT 2001 nastopil kot kantavtor Peter s kitaro po (ne)srečnem naključju ...

Pod istim imenom tako od jeseni 2000 enkrat mesečno igram v mehiški restavraciji TAKO'S v Mariboru in od jeseni 2001 enkrat mesečno na legendarnem mariborskem ŠTUK-u. Občinstvo me je lahko na lampijončkovih igrah 2002 spoznalo tudi v novi preobleki. Projekt se imenuje Peter & VOX, na odru in v studiu pa sodelujem z večjim številom odličnih glasbenikov.

Kot nagrada za dolgo pot malih korakov je prišlo čarobno vroče poletje pettedenske turneje po Jadranu, ki se je začela in končala v Javšnikovi piranski "ŽIŽOLI". Še dolgo se bom spominjal študentskega OBONJANA in PAŠKEGA sessiona s prijateljem Zoranom Čaličem (vinkovške "Majke").

In spet me je pričakala delovna jesen z novim izzivom. Pridružil sem se veseli karavani prireditve Z GLAVO NA ZABAVO. Do sedaj smo že nekajkrat obredli vso Slovenijo, novo izkušnjo pa predstavlja sodelovanje s predstavnikoma HIP HOP kulture, mojstroma rime, Trkajem in Pižamo.

Skratka, v meni je naboj, ki ne popusti, zato danes prebirate moje spletne strani. Sem kantavtor s svojo zgodbo, v katero verjamem najprej sam in nato SUZY RECORDS, založba iz sosednje Hrvaške. Prisluhnite ji tudi vi in se prepričajte sami, saj sem izdal svoj prvi samostojni album, vidite in slišite pa me lahko na številnih koncertih po Sloveniji in Hrvaški.

Naj se sliši še tako obrabljeno, ne morem mimo ljudi, ki so mi omogočili

izpolnitev mojih sanj. Vsi omenjeni in pozabljeni so vtkani v moje življenje in delo, kjer so pustili trajno sled. Najprej zahvala staršema in sestrini družini in ženi, ki me razumejo in mi stojijo ob strani, vsem prijateljem, ki mi pomagajo, in poslovnim partnerjem, ki mi zaupajo!