Ko prvi se žarek v pomladi zbudi,
pričara spomine iz šolskih dni,
ko sem ukradel ti prvi poljub,
ko sem izrekel ti tisoč obljub.
Ko prvi se žarek v pomladi zbudi,
stara se želja v meni rodi,
da zopet občutil bi tvojo dlan,
da stekla bi skupaj v ta krasen dan.
Lepa kot zarja z ognjem v očeh,
mehka kot svila z vetrom v laseh...
s tabo sem hodil k potoku sedet,
ti pesmice pisat, ha, mladi poet.
Lepa kot zarja z ognjem v očeh,
nekega dneva pristal sem na tleh...
tako se ta pesem v beležki konča,
žal tudi v resnici tak konec ima!
Bil je maj! Imela sva le zase najin raj!
Le zakaj je svet postal drugačen od tedaj?
Dolgo je tega, leta so šla
Najbrž moža in otroka ima
Včasih se vprašam: "Kako je kaj?
Ali spomin ji uide nazaj?"
|
