Danes znova sem na poti,
ker na špil se mi mudi...
Ne uživam v samoti,
ampak rad grem med ljudi.
Včeraj sem zamenjal strune
in naložil karavan...
Vem, da zopet bo veselo,
vem, da to bo srečen dan.
Tam nad Savo so meglice...
Misli vlečejo me stran...
Neke čudne črne ptice...
Rečem si: »Ostani zbran!«
Me je punca zapustila.
Z njo sem hodil sedem let.
Si je drugega dobila,
ko šla študirat je v širni svet.
A ostala je kitara,
z njo polepšal si bom dni.
Pel in pesmice bom pisal,
pa zabaval bom ljudi.
Saj če čisti so nameni,
če v duši vlada mir,
če pogledi so iskreni,
tu za srečo ni ovir.
Vsak po svoje dela, misli,
vsak po svoje govori.
V svojem bistvu pa smo isti,
radi ljubljeni bi b´li.
Zato zdaj pojem tole pesem,
o ljubezni, ki je ni.
Tudi ko svoj križ nesem
iz navade žvižgam si. |
