Naj nekdo mi nariše svet,
ki vreden je življenja!
Naj hitro se pokaže tist,
ki kriv je le trpljenja!
Kar skrivamo v svoji glavi,
vredno je prezira,...
vsak misli le na svojo rit,
se na druge ne ozira.
Navidezno grizemo v hrib,
a gremo vsi v maloro,...
ko rakom fučkat bomo šli,
se zdelo nam bo noro.
Kaj sploh pomeni nam uspeh,
če druge z njim teptamo.
Vsak, ki kašno tujko zna,
že mlati prazno slamo.
Takšni časi so prišli,
da se smejim bolj redko.
V glavnem nosim takšen fris,
ki zgleda bolj jedko.
Tud sam postal sem eden nas,
ki zgolj eksistira,
z občutkom krivde se borim,
v seb pa ne najdem mira.
Kaj z glave naj se porodi,
ki samo fantazira?
Vprašanje je retorično...
sem mulc, ki nima mira.
Zapletam se v takšno nit,
ki ni ji videt konca.
O, da kurir bi sreče bil,
kot pikapolonca.
Pa še njo so prasci preslepili,
v šparovc so jo spremenili,
češ da z dnarjem si ljudje
naj srečo bi kupili!
Sem duša ujeta, v sanjah živim,
Krila na soncu sušim.
Kolko zamahov do konca mojih dni?
V zraku me trma drži. |
