Nekoč sva se le bežno spoznala,
drugič si segla v roke,
si nekaj vrstic napisala,
nazadnje predala si se.
Iskala sva rožo dehtečo,
cvet ki si vsak ga želi...
deliti z nekom tisto srečo,
ki vedno v neznano spuhti.
Bogu sva kradla nebesa,
ko v krču se vstavil je čas.
Posrkal sem sok ti s telesa
in skuštral ti šop črnih las.
Besed sva veliko izrekla,
le malo je smisla bilo.
Na koncu si jezik opekla,
vse skupaj k vragu je šlo.
Ostali so le sladki spomini
na dve res prelepe noči,
ko v slavo in čast domovini
izstrelil sem salvo v tri dni.
Če kdaj bom sploh starost dočakal
in penzijo prvo dobil,
v gostilno bom peš odkorakal
in se pošteno napil.
Tam družbi bom v rožcah razlagal
o svojih počitniških dneh,
v spominih se srečen zabaval,
ko mislil na najin bom greh. |
