Dolgi dve desetletji smo sanjali o tem, da bi nekoč obiskali kraj, ki šteje kot zibelka borilne veščine, s katero se v domačem klubu ukvarjamo že vrsto let. Kjer je volja, le-ta najde pot. Pot, ali po japonsko »DO«, je naš cilj, naša pot pa je pot karateja - KARATE-DO. Vodila nas je od prvih nerodnih in negotovih korakov v belem kimonu, preko včasih bolj, včasih manj uspešnih nastopov na raznih tekmovanjih, zadnja postaja pa je romanje k izvoru, kjer je goloroko bojevanje predstavljalo način preživetja v krutem okolju.
Danes je Japonska (ali NIPPON, kot se imenujejo sami) vse prej kot kruta dežela, ampak visoko tehnološko in kulturno razvita sredina. Iz nje na eni strani veje starodavni duh samurajev, ki so bili kot kasta odstranjeni z MEIJI revolucijo 1860. leta in prekvalificirani v državne uradnike, na drugi strani pa se prepad veča v smeri zahodnjaškega potrošniško naravnanega načina življenja mladih generacij, ki pozabljajo na lastno neprecenljivo zgodovinsko izročilo. Seveda bi bilo neumno pričakovati, da bi bila Japonska izjema, katero bi val sprememb, narekovan s strani svetovnega imperialista številka ena, zaobšel. Ravno nasprotno! Leta 1945 jih je »osvobodil< samih sebe, zato sta baseball in pregrešni fast food, kateremu ne bomo delali še dodatne reklame, obvezna in stalna ikonografija njihovega vsakdanjika.
Tolažilna je misel, kar velja tudi za slovensko zgodbo, da dobre stvari preživijo. V mislih imam vso modrost s katero smo prišli v stik ob našem obisku. Utelešena je v starih ljudeh, ki so predani svoji umetnosti vse svoje življenje. Najsi gre za ceremonijo pitja čaja, petje, ples ali igranje ljudskih inštrumentov, ali za mojstre tradicionalnih borilnih veščin, iz vseh teh ljudi veje hkrati MIR in življenjska vitalnost ob popolnem obvladovanju giba. Mir ali stanje NIČNOSTI uma, kjer je vse nič in je hkrati nič vse, ima v njihovi kulturi in filozofiji posebno mesto. Gre za to, da je potrebno človeški um osvoboditi vse navlake, ki ga tozemeljsko omejuje, stanje zavesti pa treba pripeljati do te točke, da je popolnoma prazno, kot resetiran računalnik. Tukaj gre za določen idealni model, ki ga skušajo zasledovati v različnih praksah, kot so na primer trdicionalna oblika meditacije imenovana ZAZEN. Mojster pa nam je zaupal, da je tovrsto stanje njemu kljub dolgoletni vadbi še nedosegljivo, zato razmišlja o tekočih življenjskih vprašanjih. Takšen pristop je razviden tudi pri opravljanju sodobnih poklicev ... Ob pogledu na vlakovodjo, ki opravlja svoje delo po točno določenih obrazcih, po njegovi drži in izrazu lica, ti postane jasno, da so - enostavno povedano - pri stvari.
Ljudje se zelo zavedajo samega sebe in okolice, ki jih obdaja. Kar naprej se priklanjajo živi in neživi naravi okoli njih - tudi javnemu prevozu, ki jih je srečno pripeljal do cilja. Razlog za to tiči v SHINTOISTIČNI religiji, ki je tako kot staroslovanska politeistična. Na njeni osnovi verjamejo, da ima vsaka stvar dušo. Večina Japoncev je budistov, sicer pa z lahkoto kombinirajo raznovrstne običaje in kulte. Tako se poročajo po šintuističnih običajih, pogreb pa opravijo v budistični maniri. Zanimivo je tudi to, da se vplivnost na družbeni lestvici viša tudi s hierarhičnim položajem znotraj duhovščine.
Ko sem tako kritično ocenjeval svoje japonske vrstnike in jih obsojal, ker so prevzeli življenjski slog okupatorja, sem hitro uvidel, da sodim prestrogo. Če bi namreč iste kriterije uporabil na sebi, bi moj šport morala biti kakšna pastirska igra ali pa vsaj borba s pipcem, ki je še ne tako dolgo nazaj krasil folkloro pretepov na vaških veselicah. Skupno z Japonci je troje: kot karate kimone, so bile naše noše platnene, le Slovenci in Japonci poznamo ajdo in oboji veljamo za delavne ljudi.