Odhajali smo z zagrebškega letališča in bilo je jutro. Ko pa smo po dvajsetih urah preko Pariza, s fjordi prepredene Norveške, širnih prostranstev bivše Sovjetske zveze in japonskega morja, ki deli otočje od celine, prispeli na letališče v Osaki, je bilo zopet jutro. V bistvu smo pohiteli soncu naproti in ga ujeli medtem, ko si je še zaspano melo svoje oči. »Naše kraje bo isti žarek dosegel šele čez sedem ur«, smo modrovali in tako spoznali, zakaj Japonski rečejo dežela vzhajajočega sonca, ne da bi slutili, da se pravo potovanje skozi čas šele začenja...
Po namestitvi v hotelu in uvodnem spoznavanju Osake, nas je že naslednji dan čakal prvi stik z njihovo tradicijo in verovanjem. Opravili smo Shintoistično ceremonijo očiščenja pod ledeno hladnimi mogočnimi slapovi, imenovano TAKI-GYO. Budno nadzorovani, s štirimi očesi dveh duhovnikov, smo trije brežiški BUSHIJI sprali s sebe zlo in se strinjali, da je reka postala zelo umazana.
Šele tako očiščeni in osvobojeni grehov smo se lahko mirne vesti podali v posvečena svetišča starodavnih znanj borilnih veščin. Prva postaja je bil SHUKOKAI HOMBO DOJO v mestu Hyugo. Poznavalci karateja se gotovo spomnijo pokojnega senseia TANIJA, znanega po ekstremno kričečih tradicionalnih lasuljah, v katerih je izvajal kate. V njegovi šoli smo prisostvovali zaključnemu polaganju izpitov, zato so nas uporabili za sparing partnerje. Tako smo se borili skoraj dve uri brez odmora in lahko si mislite, da ni bilo enostavno. Tuš (no, ja - cev z nam dobro znano hladno vodo) je bil prava odrešitev.
Naslednje dni smo preživeli na relaciji Kyoto - Nara in trenirali z resničnimi prijatelji RINJUKU klana, učenci pokojnega senseia HIROKAWE. Pisana druščina, globoko predanih in čutečih posameznikov, goji izrazito »mehko« šolo SHITORJU karateja, v kateri se zrcalijo elementi TAI-CHI-CHUANA. Njihov pristop k treniranju je močno ponotranjen, saj s posebnimi masažami najprej vzpodbudijo limfni sistem in pretok energetskih kanalov, izvajajo posebne dihalne vaje, rezultat vsega naštetega pa je popolna gibalna harmonija. Ravno zato, ker skozi vadbo načrtno razvijajo vitalno energijo, je njihov karate edinstven in predvsem human, nam pa predstavlja nov izziv za prihodnost.
Časovni stroj je delal s polno paro, ko smo trenirali pri Senseju Fujimotu, čilemu osemdesetletniku, eni zadnjih živečih legend, utelešeni enciklopediji, vendar boste več o njem izvedeli v naslednji številki.
Pod težo vtisov in informacij smo se kot legendarni indijski duhovnik BODIDHARMA (v 7. st. je ustanovil znameniti red SHAOLINSKIH budističnih menihov) umaknili globoko v osrčje skoraj 2000 metrov visokih gora imenovanih KOYASAN, kjer je sedež SHINGONA, ezoterične sekte budizma, prepredenega z okoli 120 templji. Ob pomanjkanju poznavanja budističnih ritualov, smo se zatekli h gibalni mantri in v idiličnem okolju izvajali kate naše šole. Tako smo tudi na ta način ostali zvesti našemu praočetu Bodidharmi, ki je menil, da le skozi redno fizično aktivnost lahko dosežemo razsvetlitev.
Ko smo si kasneje ogledali IAI-DO (umetnost rokovanja z mečem), KENDO (sabljanje s palicami), KYUDO (lokostrelstvo), JUDO in SUMO, ni bilo več dvoma. KARATE je kljub indijsko - kitajsko - okinawskem izvoru tipična Japonska tradicionalna borilna veščina, ker se v njem zrcali red, natančnost, spoštovanje, hierarhija, prizadevnost in borbeni duh, ki so značilne vrednote japonskega človeka.