Nasilje znotraj vrste, ki vsake toliko preraste v vojno, »nasilje« s strani živali s katerimi delimo življenjski prostor in »nasilje« narave, ki se kot lastniški mogočnež ne ozira na minljivega podnajemnika, nam dokazuje, da je potreba za zaščito človekovega življenja kot najvišje vrednote, univerzalna. Civilizacijske pridobitve kot so pravo, ki ureja odnose med posameznikom in družbo in tehnološke rešitve, ki obvladujejo naš prostor, nam dajejo iluzijo varnosti, še vedno pa se v kritičnem trenutku človek zateče k lastni iznajdljivosti. Da bi odgovorili nevarnostim, ki danes grozijo človeštvu, moramo razvijati možgane, nekoč pa so ob neposredni fizični ogroženosti bili prisiljeni uriti telo.
Iz tovrstne potrebe se torej porodijo borilne veščine. Kot tradicija se prenašajo z učitelja na učenca, včasih jih kakšen vladar (kot na primer Huang Ti - Rumeni kitajski cesar) vključi v svoje dvorne aktivnosti kot aktivno obliko meditacije, drugič jih prevzame duhovščina za krepitev lastnega zdravja, na Okinawi (otok globoko v Japonskem morju, ki predstavlja vezni člen med Kitajsko in Japonsko v kulturnem in trgovskem smislu) se z njo ukvarjajo ribiči in kmetje, v tridesetih letih 19. st. pa umestijo v učni načrt telesne vzgoje osnovnih šol JUDO in KENDO ter KARATE na univerze. Tudi borilne veščine so, kot vse na tem svetu, podvržene nenehni preobrazbi in razvoju v odvisnosti od tega, kdo, kdaj, kje in s kakšnim namenom se z njimi ukvarja. Da ne bo vse skupaj izzvenelo kot suhoparno naštevanje in prazno teoretiziranje, si oglejmo primerjavo med vzhodnjaškim in zahodnjaškim konceptom. Medtem ko vzhodnjaške borilne veščine krasi dovršena tehnika, ki je nujno potrebna za učinkovitost fizično šibkejših borcev, se na zahodu poudarja surova sila, potrebna za vihtenje srednjeveškega meča ali nošenje oklepa. Namen ukvarjanja z borilno veščino pa je notranji vzgib, ki jo vidno predrugači. To se je v zgodovini zgodilo, ko so se z njo začeli ukvarjati menihi namesto vojščakov. Njim je bila borbena učinkovitost gotovo drugotnega pomena, saj niso zapisali svojega življenja bojnemu polju, ampak odkrivanju Boga in duhovnosti. V gibu se zato zasleduje estetski element, skladnost duha in telesa, ritmičnost, dihanje ipd. Po drugi svetovni vojni se tudi vzhodnjaške borilne veščine skomercializirajo, postanejo del velike športne industrije po vzoru boksa. Med obiskom Japonske smo med drugimi obiskali tudi Senseia FUJIMOTA, ki je eden pionirjev športnega karateja, saj je bil član prve osemčlanske kyotske univerzitetne ekipe, ki se je pomerila s konkurenčno ekipo tokijske univerze. »Bili smo mladi in željni dokazovanj. Najprej smo se dogovorili za pravila, kmalu pa so bila vsa reševalna nosila polna,« danes v pozni starosti častiljivih osemdesetih let, kot ena redkih živih legend, razmišlja, da so s tem za popularizacijo Karateja in Japonske storili veliko, da pa je tako le-ta dobil popolnoma nov obraz. Skozi trening v njegovem Doju smo lahko le zaslutili, zakaj govori z nostalgičnim tonom. V njegovi skupini najmlajši član šteje petinštirideset let in najstarejši dvaindevetdeset. Izvajajo neverjetno dovršen, rafiniran in učinkovit ter etično zaokrožen karate z izvornim učenjem okinawskih velikanov, senseijev MIJAGIJA in NABUNIJA.
Njegov primer uči. Tradicijo je potrebno spoštovati in jo ohraniti kot izročilo zanamcem, vendar se je potrebno zavedati, da smo vsi aktivni tvorci svojega časa. Zato smo upravičeni in dolžni primakniti lasten delež v pisan in neizčrpen mozaik znanj. Karate moramo osmisliti za čas, v katerem živimo. Trenutno gre v dve smeri. Ena je »šoubiznis«, ki s krvjo polni dvorane in buri nekaj pradavnega v človeški duši, druga pot pa ponuja enkratno vadbo, ki zahteva skladnost duha in telesa, zato ji lahko rečemo UMETNOST.