Obramba lastnega zdravja in življenja je človekova pravica in dolžnost, etični kodeks BUSHIDA pa nam veleva, da smo isto dolžni storiti v imenu ogroženega bližnjega, ki se ni sposoben braniti sam. Človeško telo lahko postane nevarno orožje, to pa se lahko uporabi ali zlorabi. Po črki zakona (KZ RS, 2. odst., 11. člen) je SILOBRAN tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Zoper protipraven napad pa se lahko vsakdo brani in ni od nikogar mogoče zahtevati, da mora bežati ali klicati na pomoč (turpis fuga).
S treningom karateja se možnosti reagiranja v krizni situaciji močno povečajo v tehničnem, taktičnem in psihološkem smislu. Najprej se lotevamo učenja mehaničnih gibov - tehnik blokad, udarcev, izmikanja, spotikanja in gibanja. Skozi delo v paru pa spoznavamo, kakšne so možnosti uporabe naučenih tehnik, glede na konkretno situacijo. Takrat se srečamo s pojmi kot so razdalja, pravočasnost, finta, vezana tehnika, dinamičnost, taktika, strategija, še najbolj pa se zavemo, da spopad ni soočanje le dveh stilov, konceptov ali golo nizanje hitrih in močnih udarcev, temveč konflikt dveh osebnosti v emocionalni, psihološki in intelektualni razsežnosti. Pri tem je bistveno ohranjanje ravnovesja. Ko ostajamo v stiku s seboj in v stiku z nasprotnikom, je le to mogoče doseči, ko pa to nevidno nit pretrgamo, ostane končni izid le še naključje.
Vse mentalne blokade so pri KARATEKI nezaželjene. Manifestirajo se v počasnih miselnih in gibalnih reakcijah. Zategnjeni sklepi, mišice in trpke grimase obraza izražajo našo neuravnoteženost. Da bi odkrili vzroke, moramo dostikrat pobrskati po naši notranjosti in se soočiti s strahovi in demoni kot so na primer ego, napuh, površnost, sebičnost in ostale negativne energije, ki nam onemogočajo, da bi bili to, kar smo, se sprejeli in brez maske na obrazu pokazali okolici.
Tisti, ki se ukvarjajo s pasivnimi metodami introspekcije, so prikrajšani za izkušnjo, kaj se dogaja s človekom, ko se znajde v stresni situaciji, kjer te nasprotnik nenehno, psihično in fizično, meče iz ravnovesja. Tukaj ni idealnih laboratorijskih pogojev, prijetne glasbe, udobnega ležišča ... le znoj, včasih kri in igra dveh protagonistov, ki si stojita naproti s skupno idejo - zmagati. Pot do uspeha pa ne vodi, kot mnogi zmotno menijo, skozi kopičenje destruktivne negativne agresije, ampak osvobajanje lastnega bistva, skozi sprejemanje samega sebe in spoštljivo sprejemanje nasprotnika.
V tem navideznem nasprotju se zgodi nekaj paradoksalnega. S takšnim odnosom do problema, kot ga predstavlja spopad dveh bojevnikov, dostikrat izgine prvotni vzrok, ki je pripeljal do konflikta. Do spopada dejansko sploh ne pride - pa ne zaradi strahu, ampak zaradi spoštovnja. Takšno vedenje je opazno znotraj živalske vrste, kakor tudi v obnašanju svetovnih velesil, ki imajo določeno moč.
Marsikdo poreče, kje je potlej smisel celega cirkusa? Konflikti so globoko vtkani v našo podzavest. Iz njih se porajajo nove rešitve in spoznanja za prihodnost. Prisotni so tudi v športu in poslovnih okoljih. Prinašajo spremembe in burijo človeški duh. Do njihovih rešitev pridemo, ko privlečemo na dan resnico, največkrat o samih sebi.
Besede so poceni, pravijo, in dostikrat se ulovimo, da delamo drugače, kot pa govorimo. Ker pa drugi rek pravi, da se na mukah poznajo junaki, nam trening karateja zagotavlja, da bomo sleherno idejo, skozi vadbo, lahko pošteno prevetrili. Zmota se kaznuje takoj, ponavadi boleče, skupen cilj pa ostaja - BITI BOLJŠI ČLOVEK.